Slivovka

Slivovka

Slivovka je najbolj znano sadno žganje, ki je zaradi svoje jakosti in prijetne toplote, ki jo čutimo pri uživanju, zelo priljubljena na Hrvaškem in okoliških državah.

 

Slivovka se pogosto postreže kot aperitiv na začetku ali tudi kot digestiv na koncu obilnega obroka in je alkoholna pijača, ki je najokusnejša, če je domača in če jo pijemo v dobri družbi. Po svoji kakovosti sta zlasti cenjeni lička in slavonska slivovka, slednja zaradi svoje večstoletne tradicije nosi tudi označbo geografskega porekla. Slive so namreč rasle v skoraj vsakem dvorišču vseh regij, bogata letina pa se je vsako jesen predelala v slastno marmelado ali močno žganje. V pecarah, posebnih prostorih za kuhanje žganja, so bile velike lesene posode, imenovane kace, ki so služile fermentaciji sadja, ter kotel za kuhanje žganja.

 

U 19. stoletju se je žganje destiliralo v glinenih kotlih, ki so jih kasneje zamenjali bakreni. Za proizvodnjo slivovke so se uporabljale sorte kot so sliva bistrica, ki se je večinoma sadila v slavonskih krajih, in tudi številne avtohtone sorte kot so belice, turkinje ali trnovače.

 

Zrele slive, ki so padle z drevesa ali so se načrtno nabrale, so se ločile od ostankov listja in pecljev in iz njih so se odstranile trde koščice. Očiščene slive so se vsule v kace in pustile tri do štiri tedne, da so se zmehčale in zavrele, nato pa so se kuhale v kotlu, da bi se iz njih izcedila dragocena tekočina. Ker je kuhanje žganja večurni proces, je potekal v družbi sosedov in prijateljev, ob obveznem poskušanju destilata preteklega leta.

 

Slavonska slivovka naj bi bila najboljša s staranjem, zato se po prvi destilaciji natoči v sode iz slavonskega hrasta, v katerih dobi svojo edinstveno aromo, zlatorumeno barvo in prepoznaven vonj domačega žganja.